Breaking the core.
Vsak ima svoj prostor. Prostor kjer si upa biti to kar je. Kjer si upa čutiti kar resnično čuti.
Čustva so preprosta. Dokler ne vključimo razuma so jasna, močna in prisotna. Ko se vključi razum, čustva postanejo nelogična. Ne upamo se jih več polno čutiti, priznati. Strah vključi razum. Razum, ki narekuje racionalnost. Navade. To kar poznamo. Vse kar nam je znano, priučeno.
Skrivamo se za maskami, ki nam dajejo umetno samozavest in ščit. Ščit pred drugimi. Predvsem pa ščit pred nami samimi. Vse kar nam pride na pot v življenju, pride z razlogom. Nenehno moramo rasti in zoreti in to nam dajejo situacije v katere nas navidezno “slučajno” meče življenje. Sprva popolnoma nelogično…nerealno…nepotrebno…pa vendar tekom poti čedalje bolj jasno zakaj…zakaj vse to…
Ko je potreben premik to začutimo. V momentu se ob tem občutku pojavi strah…ki vklopi razum…in ta nas ustavlja…venomer in povsod. Izklopit razum je odgovor vsemu. Odgovor na vse.
Čutiti brez strahu je prava pot. Ampak najtežja, ker pomeni popolno svobodo. Popolna svoboda pa pomeni popolno odgovornost. Biti pripravljen sprejeti odgovornost pa pomeni biti zrel…
Podreti do bistva in na novo sestaviti.
